Sediva ob studencu na obrobju Himalaje
in opazujeva, kako se izza vršacev
počasi plazi neko drugačno sonce.

Barve so razpete od bordo rdeče do svetlo rumene,
kristalna voda izgovarja mantro v sanskrtu
in zdi se, da je tam vse še neokrnjeno.
 
Ko se ozrem, v daljavi zagledam ženice iz vasi,
ki nosijo velika vedra. Pisani sariji
prispevajo k barvitemu miku jutranjega prizora.

Bližajo se nama in tuhtam, zakaj se je prišleku
tako težko zbližati z naravo, saj bi se vendar
lahko toliko naučil od duhovnih vzhodnih bratov.

Šele čisto od blizu v njihovih vedrih zagledam
 vrečke čipsa, ovitke čigumijev in plastenke kokakole,
tik preden jih brezbrižno zalučajo v tolmun.

yoyoba