ko se vse pozabi
in zahodno od mene zamrtvijo zadnja porumenela pisma
ko veter ne bo več lajal
in bo reka z neko drugačno vodo
s sabo na sever odnesla zadnji premagani tonalitni drobir
ko bo ploščato sonce jekleno zaledenelo
in bo luna sama sebi zamolčala prihodnji monolog
ko bo gozd izbruhal zapoznele omrtvičene sive vešče
in zbledela pikapolonica razpade v zatrepu nagrobnika
ki spominja na hišo
na dom

ko bo sprhnel
v trdo kroglico zmečkan
do zadnjega belega otočka z brezveznimi zareki
popisan list
in bo
z verzi odvečne pesmi obremenjen zvezčič
odvržen
predano zaplahutal v praznino

ko bo drugotni sposojeni bog
zakašljal na na novo vznikli grbi
utrujenega oltarja

in se iz zatišja vzhoda končno zaženejo konji
brez plašnic

takrat pogrni zajtrkovalno mizo
vseobsegajoča

ti
ki se vračaš z juga

in me pojej

Lidija Brezavšček - kočijaž