Le kanček sreče potrebujemo, da zjutraj uzremo nov dan, nove cilje.

Kaj pa tisti, ki sreče sploh ne poznajo?
Kaj pa tisti, ki čutijo le utrujenost in samoto?

Tisti, katerim še tako pravljični dan pomeni nočno moro,
v kateri igrati ne znajo?
Tisti, ki se ne želijo prebuditi z boleznijo, ki jih kruši odznotraj?
Kaj potrebujejo tisti, ki ne vedo kako naj nahranijo velike, sestradane oči?

Potrebujejo našo srečo ali le našo dlan?
Jim sploh lahko olajšamo zagrenjeno življenje, ki s silo buta ob njih?
Ne,
saj za nas že kanček sreče predstavlja NIČ!

KatarinaP