Večer je rožnat in žare oblaki,
ki spuščajo se nizko nad planino,
pastirjev vse lahkotnejši koraki
si v skromnih bajtah iščejo toplino.

Živina pase se in nje zvončklanje
budi nazaj pozabljene spomine,
obuja v duši neke davne sanje;
srce pijano gorske je vedrine.

V tem svetu sem odkril še sam zaklad,
izginjajo v pozabo bolečine,
srce spet polno nad je in topline.

In ko poniknejo večerne zarje,
pastirske koče me toplina varje,
želje lahkotne so mi kot pomlad.

valjo