Meter in šestdeset
Smejem se deskam v igri obraza.
V vekah so trske izgubile obliko.
Preko ličnic se vlečejo rdeči tiri,
namazani z odpadlim listjem greha.
Na prste stopam in stegujem jezik.
Tako rada bi se dosegla,
pa se vedno le dotaknem noža neba.
Kdo mi lahko še reče, da sem miniaturna,
ko še nisem dosegla svoje prave nižine.
Na prste stopam in stegujem
nemo podkožje v lačni svet.
Pod hlačnicam krila se vrti
neskončni požrešni vulkan.
V vekah so trske izgubile obliko.
Preko ličnic se vlečejo rdeči tiri,
namazani z odpadlim listjem greha.
Na prste stopam in stegujem jezik.
Tako rada bi se dosegla,
pa se vedno le dotaknem noža neba.
Kdo mi lahko še reče, da sem miniaturna,
ko še nisem dosegla svoje prave nižine.
Na prste stopam in stegujem
nemo podkožje v lačni svet.
Pod hlačnicam krila se vrti
neskončni požrešni vulkan.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
- 17. 11. 2010 ob 20:45
- Prebrano 947 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 394
- Število ocen: 13
