Usločim se v solzi,
ki spolzi po obrazu,
in ohladi srce
kot jutranja rosa
na mladi, zeleni travi.

Zdrsnem globoko
v tolmun prerojenja,
v naročje mehkega,
nežnega drhtenja.

Zarijem v vijuge
vročega drobovja,
razpredam meglice
neskončnega vesolja,
v tihem kriku obnemim.

V zavetju bolečine
poženem živo rdeče korenine,
odliščim skorje črne, strjene krvi.

Zajamem iz vrelca
bobnečih vrtincev,
objamem obzorje
s pogledom v temo,
izvijem se v rojstvu
iz niča v nebo...

Ignis