Kadar te ni v mojem poštnem predalčku,
se zagozdim med tipkovnico in ekranom in čakam,
da se tvoji trije vprašaji zahaklajo v moje
brezbarvne dni, katere sem kar sama
preimenovala v minute, da me čas ne spreša.
Prilepim se na belo kuverto
na ekranu in kričim hočem modro,
hočem modro!
Spraskam se s tipkovnice in odtavam
do postelje, vonjam blazino
kot labradorec, ki išče sledi droge in
pokrijem z odejo.
In?
Čisto enostavno, brez metafor in
izvirnosti, zjočem se v blazino.