Med jutranjim posedanjem
mi v kavi pristaja odpadel list
in čisto od blizu se mi zazdi,
da ga slišim lebdeti nad smetano.
Kot bi se ustavil, da mi sporoči,
naj ostajam tam vmes, pod njegovo
krhko, preperelo senco
in nad toplo tekočino.
Tesneje si ovijem plašč,
tolikšna pretanjenost me zazebe
v srži vzdrhtim in mu odvrnem,
da mi je žal, ker se duši brez
korenin in poganjkov,
da se včasih počutim podobno
in da bo bojda zima zabavna,
saj bo videti, kot da drevesa
tičijo v zemlji z glavo navzdol
in s koreninami opletajo po zraku.

Kave iz spoštljivosti do
razmočenega, trhlega odpadnika
ne popijem do konca.

yoyoba