Kaj je mladost,
ko pa vame skala drega,
ko pa mi obalo vedno znova
bolj spodjeda
notranji vihar.
Kaj je mladost,
ko pa se spat odpravi ura,
stara ura s težkimi kazalci
grozečega razuma,
ki ne razume,
da živi le enkrat
človek svoj navdih.
Kaj je mladost,
ko pa je vsak stih,
ki pride zdaj iz mene
in se vame spet nazaj vrača,
kot zahrbtna kača…
Enkrat uzre zamešane ljubezni pravo pot,
drugič se povzpne
in ustvarja iluzije, risbe si zablod…
A prekine stvar, ko te doma,
pred pragom hiše čaka
nekdo ki spomni te na
mamo, sestro, brata.
Kaj je mladost,
ko rosnim so očem
prehitro odkrite vse temačne
celice teh dni?
Kaj je mladost,
morda le sanje
v katerem spi
ta duša,
ki srce jo skuša
pridobiti spet nazaj
z odtenkom pravega.
Kaj je mladost,
ko pa se vsak preizkuša,
koliko lahko
in koliko ne da?
Kaj je mladost,
če ne le runa,
ki počasi nam polzi
iz rok
prvotnih not, korakov,
Kaj je mladost,
če se ti strga struna?