[size=10][/size]

Soba št. 116.
Spoštljiv pozdrav sodniški halji.
Odvetnik, ki se na hitro preobleče
v svoje službeno oblačilo.
Zapisnikar za računalnikom.
Na mizi neprehodni labirint
pravilnikov, zakonov,
zaprašenih dokumentov.
Sramotno razgaljeno breme
premišljeno odmerjene pravice.
Suhoparno pregovarjanje.
Prefinjeno sprenevedanje
nikoli krivih, nikoli nič dolžnih.
Diskretno položen kazalec čez usta
jo opozori,
da tu ni mesta za izraze iskrenega obžalovanja,
ne za besede,
ki bi razpletle njeno zgodbo
in s katerimi bi na novo zaživela.

Njena usoda pleše v rokah,
ki šarijo po neurejeno urejenih
arhivskih ostankih zaupanja ljudi,
ki je ne poznajo več
in ki so zanjo že davno umrli.

Čas uradnih ur se izteka.
Odide v dežju.
Na železniški postaji
spije kratko črno kavo,
preden jo vlak,
točno po voznem redu,
odpelje nazaj v njeno življenje.

Svojo usodo je pustila na sodišču,
na milost in nemilost
prepuščeno zlorabi časa,
do datuma naslednje obravnave.

Vabilo bo poslano
skrbno priporočeno
na njen stalni naslov.

Ignis