Ponedeljek:

Hladno je v tem prostoru, kjer vonji nikoli niso bili oblečeni v oblike. Tukaj mlade žene pozimi nosijo pretanka krila in Angeli polagajo preproge, iz nežnosti spletene, na zledenela snežna tla. Še malo, pa bom pozabila na najino spočetje. Besede bodo ostale brez možnosti izgovarjave. Psa, na priljubljeni poti do doma, bom občudovala sama. V mojo posteljo ne boš več prihajal, majav od strasti in nikogar več ne bo, ki bi me v imenu ljubezni zaklenil v noč.



Torek:

Morala bi oprati perilo in veliko zeleno brisačo. A vonj tvojega telesa je naselil vse nevidne prostore blaga. Da bi se ne utopila v tem morju, odpiram okna na stežaj in se zaprtih vek preverjam v letenju.



Sreda:

Nekdo mi je podaril knjigo pesmi. Bilo je včeraj. Danes sem dovolj žalostna, da sencam dovolim pohod.



Četrtek:

Pravkar sem vetru predala zadnjo skrivnost tvojega imena. In dan je postal počasen. Čas je obstal. Voda je stekla hitreje. In spet vidim preprostost trenutka, ki sem ga jezdila brez uzd.



Petek:

Zjutraj sem končno oprala brisačo in rjuho, ki je v imenu moje maternice postala odlagališče tvojega semena. Po letu dni sem slišala krikniti tisto redko ptico, ki ji ne vem imena in ne vem, kje umira. Sredi novembra, na razpotju urinih kazalcev, sedim za mizo in premikam desnico v priznanje, da nikoli nisi vedel za najinega nerojenega sina in da tvoji poljubi nikoli niso pomirili drhtenja mojih ustnic.



Sobota:

Mar je ljubezen kazen, ker nismo znali ostati sami? Ti praviš, da je iluzija. A jaz? Ničesar ne vem. In nimam ničesar. Razen teh praznih strani, na katerih lahko ustvarjam svetove in vanje naselim vse skrite demone.



Nedelja:

Po tednu dni sem našla pot iz hladnega prostora. Ovita v zaveso časa si ogrevam roke s skodelico vroče kave in v čast Življenju prižigam svečo in kadila. Ničesar nisem zamudila. Rojena iz bolečine stopam v Svetišče.

Neimenovana