Daj, pomigni mi s svojo okostenelo roko, 

naj pridem bliže tvojemu ležišču, 

v vsej tej belini so prostranstva sibirske tajge.

Daj, dovoli mi, da z zadnjim objemom usten 

ujamem tvoj končni srčni krik, 

v vsej tej tišini je nelagodje zamolčane romance.

Daj, ne sprašuj me s tlečim ogljem v  očeh, 

če si v meni odtisnil škrlatni pečat, 

v vsej tej bolečini je nesmisel odvečnih vprašanj.

Daj, pusti me k sebi, da  zavibrirava v spokoj, 

moj edini in poslednji samorog, 

v vsej tej praznini so vizije najinih nebeških pašnikov.

Marko Skok - Mezopotamsky