Ko je pričakovanje nečesa lepega,
ko je čakanje, čeprav je čakanje, prečudovito...
Me postaviš nazaj, na konec vrste.
In ko pridem na vrsto, na vrata obesiš list: Zaprto.

Ko ne pripadam nikomur,
ko gredo mimo sami grdi obrazi,
ko ni razloga, ni ničesar,
ni ene želje, ni pričakovanja...
Spet čakam na čakanje nečesa lepega...

Na vrata obesiš list: Odprto.
Nočem vstopiti.
Drugim daješ prednost,
meni pa se ne da večno čakati.

Odidem iz čakalnice
in poiščem novo.

Dubra Klin