Nikoli ne izveš, zakaj odhajam
in kaj je tisto, kar me stran odžene.
Jaz tebe pišem, pesnik, ne ti mene!
Jaz mrtve suhe spužve ti napajam.

Si mislil, da ti mene boš ustvaril,
ko sem sedela v mehki ti preponi?
Oh, veš, med nama dolgi so razponi,
če ne bi šla, bi rime mi pokvaril.

Sem tvoja pesem, ampak nisem tista,
ki bedne luže blefa bi polnila.
Odhajam, ko se vrnem, nič več ista

ne bom, ker se drugje bom izpraznila.
Če moreš, zdaj na mali košček lista
zapiši me, ker se ne bom vrnila.

Lidija Brezavšček - kočijaž