Nikoli nisem bila napisana,
vedno sem ti bežala izpod peresa.

Saj si hotel,
res močno,
vpraskati me na tisti povoščeni papir.
Pa ni šlo.

Vlekel si histerične črte,
ampak beseda za besedo je stekla za mano
nekam v zrak,
v brezračje
ali pa v veter.
Tisto, kar je ostalo v sledeh črnila na listu,
nisem bila jaz.

Tvoje pero je bilo pretrdo
ali pa tvoja roka premehka.
Tvoja odločenost preveč ubožna
ali pa tvoja žalost nedoločna.
Tvoj smeh preoster,
tvoje misli tebi samemu nedojemljive.

Pa sem ti ušla.

Mogoče pridem spet.
Takrat me napiši.

Lep pozdrav.
Tvoja Pesem.

Lidija Brezavšček - kočijaž