STEKLOVINA JUTER

Na koži so mravlje poljubov
v očeh je samota sonca,
ki je popivnalo slastno mano
drobnih trav
na travnikih pomladnih zabav.
Steklovino juter
sem sejal
v brezčasne brazde,
da bi žel nesmrtno seme
in krmil mestne golobice,
ki so mi prinesle
vesele ure.
Sem čez megle
segajo besede,
ki se v steklo spreminjajo.
In jaz,
in jaz sem se začaral v frnikolo
zaplojeno v toplo dlan.
Steklovina juter
se bo razsula
v zelene dneve
razbitih steklenih src…

MAYO