To je knjiga odprtja,
ki vodi v čudovitje.
Ležeč pogled vpija nebo,
sedeč se dotika upognjenih bilk,
stoječ razgalja vse -
zato zapiram žametne veke,
kot v gledališču se trdno
oprijemam stola in vonjam prah.
Pogledam čevlje.
Tam sem doma. V stopalih -
z dotikanjem tal se lepim v sedanjost.

Sem že pozabila ...
Bi morala tvojo pokrajino objeti,
se je nalahno dotakniti -
potem bi vedela.
Ampak vmes je zarasel gozd
in ptice letijo previsoko,
še njih glasnega žgolenja ni zaznati.
Samo potoček besedja
vsake toliko oživi,
da omoči kak kamen,
poliže dno struge ...

Vsaj nekaj bi moralo ostati za spomin:
obris, svetlost sence?
Telesa dreves skrbno varujejo prehode,
šumeče šepetajo v valovih
in naslavljajo nek drugi sen
sanjavega popotnika?

Sem že pozabila ...
Bi morala poiskati kovanec
v tvojem hlačnem žepu -
potem bi vedela.
Ampak daruješ ga vsakič,
ko odprem dlan,
neznanim plesalcem v klobuk, za gib ...
Zven drobiža žge v jezik,
obriše krog.
Kupila bom samost,
morda jo dobim, kot včeraj, zastonj ...

Mateja J.Hočevar