Vsa okna, vrata
bom odprla.
Slekla obleko
narejene brezbrižnosti.
Pustila bom vetru,
naj z mene odpihne
pepel ugaslih želja,
prah pozabljenih bolečin,
norost nepremišljenih obljub,
pretkanost namernih prevar,
bedo brezplodnih iskanj.

Dolgo bom stala
na prepihu.
Naj postrga in odnese
z utrujenih udov,
skozi čas nabrano,
dušečo pajčevino,
zven trnastih besed.

Hočem živeti naprej
s čistim obrazom mladenke,
ki še verjeme povestim
o dobrih ljudeh.

Mayamaya