Od nekdaj sem živela v zmoti,
Da sva prstanec in mezinec,
Ko sem bila ti le napoti
Do smeha plehkega, ploščine,
Ki gladka se lepo leskeče,
Pa tudi kotališ po njej se
Brez trenja, skokov, neboleče.
Neumno je bilo čakati,
Preudarjati in trepetati,
Če usoda ti na pot postavi
Morda še en obraz nepravi.
Ti znal si z njimi, te neznanke
S té lupile so tanke režnje,
A meni si prinašal svežnje
Prigod za eno noč, uganke,
Kdaj vidim spet te, anagrame
In rebuse in labirinte …
Kje je hodnik do tebe zame?
Radirka pikic ne poveže,
Nikdar se slika ne sestavi.
Uzrla sem te skozi reže,
A čas ni bil nikoli pravi.
Iskala prejšnja sem življenja,
Namige numerologije,
A ti sledil si le hotenja,
Le posteljne psihologije.
Na svojem nosiš zdaj kopitu
Številne črtice in črte,
A jaz še praskam po koritu,
Še iščem mrvice prezrte.
Po olju valjaš se dišečem,
Medtem ko s peskom se natiram.
Tako zelo si sebi všečen,
Da v svoje bistvo se preziram:
Od kod neumnosti jezéro
Napaja me čez vsako mero?
Satir si, jaz pa sem le koza,
Ki lastnih jo željá je groza.


* satir: spremljevalec boga Dioniza, upodobljen kot človek s kozjimi nogami, kozjo brado in repom, simbol razbrzdanosti, veseljačenja, pohote

Aleksandra Kocmut - Kerstin