Naj povem preprosto zgodbo,
ki se nikdar ni zgodila
ali sprejmem zlo obsodbo,
ki mi moč bo omledila?

Ali naj poslušam reke,
ki vsiljujejo mi rime?
Bolj vzpodbudno bo na veke
v sebi razrahljati zime.

Kaj naj gledam, mar oblake,
ki kot vedno stran zbežijo?
Rajši njih, kot pa bedake,
ki se pravljicam smejijo.

Kam naj stopim, ko pa listje
je prespolzko že postalo;
kam naj sedem zdaj, ko travo
v mrzli noči je pobralo!

Naj preberem svoje spise,
ki le vetru kaj povejo
in pokrajšam zle obrise,
ki v zavest nikdar ne smejo.

Kje naj kar rimarka ostanem?
Pesnica pač nočem biti ...
V mehkem verzu prekopanem
čas leden že vleče niti.

Lidija Brezavšček - kočijaž