Povožena pesem, sonet

Iz teme ozadja napada besnenje.
Po žilah, ki komaj pritisk še zdržijo,
po plahtah podkožja, ki bedno mrtvijo,
počasi odmira v tej pesmi življenje.

In ni več spomina, ki dihe bi hranil;
poginil sonet je nesrečno zvozlani,
prežgal se je ritem na sreči postlani,
preklali junaka so, ki me je branil.

Zdaj neme besede v dnu grla ležijo
in bes se polegel je kot harpij truma,
v povoskanih ranah še črvi mezijo.

Pretesna je rima in zlogi brez uma -
(ne mene, le sčarano bedo tiščijo!)
Povožena pesem žre zloge razuma.

Lidija Brezavšček - kočijaž

Komentiranje je zaprto!

Lidija Brezavšček - kočijaž
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)

Pesmi

  • 05. 11. 2010 ob 19:03
  • Prebrano 899 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 607
  • Število ocen: 21

Zastavica