Povožena pesem, sonet
Iz teme ozadja napada besnenje.
Po žilah, ki komaj pritisk še zdržijo,
po plahtah podkožja, ki bedno mrtvijo,
počasi odmira v tej pesmi življenje.
In ni več spomina, ki dihe bi hranil;
poginil sonet je nesrečno zvozlani,
prežgal se je ritem na sreči postlani,
preklali junaka so, ki me je branil.
Zdaj neme besede v dnu grla ležijo
in bes se polegel je kot harpij truma,
v povoskanih ranah še črvi mezijo.
Pretesna je rima in zlogi brez uma -
(ne mene, le sčarano bedo tiščijo!)
Povožena pesem žre zloge razuma. Lidija Brezavšček - kočijaž
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Pesmi
- 05. 11. 2010 ob 19:03
- Prebrano 899 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 607
- Število ocen: 21