Zvok pozavne buta v stene,
ki jih voda je spodjedla
in grlena pesem šibka
v noči krike je razpredla.

Gologlava sova zeva.
Črno stvarstvo se spodmika,
zli prhut pa brez odmeva
v prazno jutro sence slika.

Mrtva miš oko razpira,
v njem je blazna sled odseva
bitij, ki so se zgrnila
v mrzli kotel konca dneva.

Pod prstjo, še svežo, čaka
bleda roka povoščena,
ki je níkdar ne odkoplje
več lopata zapuščena.

Mrtvožitje zaprašeno,
zvezano v pradavne knjige ...
Nanje čas, ki nič ne bere,
praska svoje večne žige.

Čas je, da preneham brati
te scenarije za more!
Uh, bedim! Poskusim spati.
Spis izginil bo do zore.

Lidija Brezavšček - kočijaž