pred mano
se utapljajo nevidne sojenice
zgrešile so nakazano smer
ki jim jo je tisočletje in pol
v golo kožo vrezoval izbrani guru
hlastajo za ostanki razpršenih molekul
nadomestka zraka
mastnih in težkih
komaj še primernih za dihanje
izdihavajo že dolgo ne več
samo vdih na vdih
milijone vdihov
vedno šibkejših
plitkejših
vedno manj odločnih
zdaj že neslišnih
sojenice rojenice muze
trape
tudi ženske ste
in jaz vse to gledam
z roba bazena
v katerega se je nateklo
preveč klora