Umetni objem
Čakam jutro. Noč je še,
midva in sled večera.
Zamrl zdavnaj je šepet
ljubečega nemira.
Ti mirna spiš in le slap las
pokriva mehko kožo.
Tančica svile ovija pas,
kot pentlja ovija rožo.
Strmim v telo, vonj meni znan,
lasje, oči in roke…
Spet tukaj si, a spet zaman,
ko objamem te čez boke.
Iz sna kot vila zadrhtiš,
napol oči odpiraš.
Levico mehko podložiš,
z desnico se opiraš.
Rad bi v objem te uklesal,
- kipar, ki kleše skalo - .
A objem umeten bi postal
in časa je premalo.
midva in sled večera.
Zamrl zdavnaj je šepet
ljubečega nemira.
Ti mirna spiš in le slap las
pokriva mehko kožo.
Tančica svile ovija pas,
kot pentlja ovija rožo.
Strmim v telo, vonj meni znan,
lasje, oči in roke…
Spet tukaj si, a spet zaman,
ko objamem te čez boke.
Iz sna kot vila zadrhtiš,
napol oči odpiraš.
Levico mehko podložiš,
z desnico se opiraš.
Rad bi v objem te uklesal,
- kipar, ki kleše skalo - .
A objem umeten bi postal
in časa je premalo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brezinbor
- 28. 01. 2008 ob 12:43
- Prebrano 786 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 426
- Število ocen: 13
