Mednju je udarila siva senca.
Zažrla se jima je v drobovje.
Ozračje je postajalo vse težje,
pritiskalo ju je k tlom.

Praznik je sprožil zavedanje,
opominjal je:
„Življenje je kratko.“

On je izbral molk.

Toda zakaj?

Klepet bi bil boljša izbira.
Sprostila bi se,
pozabila.

Živela bi.

S skupnimi močmi bi,
izza megle
izbrskala sonce, … žareč zaton.

Čutila se je zavrnjeno.
Raztreseno je listala knjigo.
Ne, ni brala.
Ni zmogla,
bila je pregloboko ranjena.

Neplodne ure so drsele
in oddrsele v noč brez sna.

Lea199