ko dež dela mehurčke
in se oddaljene luči
razvlečejo v temačno podobo
ko se izpod črnine
izkoplje stara bližina
ko nikjer ni najti
kar bi zrcalilo moje spomine
ko negibnost na prostoru za molčanje
sprevrača besede
ko strah izgubi ostrino
a nespečnost kljub temu noče zgoreti
ko podočnjaki postanejo
še bolj prepričljivi
ko potem nekje na skrivaj
odvržem od moljev razžrto
preprogo obljub
in se zavem
da je stari čas sam sebi v napoto
da lahko ima tudi sreča mokre oči
in da sem zdaj drugače doma

Luna