Na prodnatem podestu misli zibaš,
pod sabo vidiš breze, v noč štrlijo.
Pogledom od strani se izogibaš
in paziš na mladiče, ki že spijo.

Ko boš nekoč zares odsev dojela,
ki se ti kaže v izbici spomina,
morda boš v novi bakli vzplamenela,
iz pesmi zgnetla kruh za hčer, za sina.

Sedaj pa nimaš časa za vonjave,
ki mlečni čas jih na podrast priklepa.
Dovolj si močna le za čute prave;

za vse ostalo nedovzetna, slepa.
Zdaj, tukaj, nujne tiste so zaznave,
okrog katerih se ročica sklepa.

Lidija Brezavšček - kočijaž