Na vsakem pogrebu, na katerem sem bil,
se je vedno bočilo sivo, z oblaki posuto nebo,
takšno žalobno vzdušje zarisujoče.
In vedno je v nekem trenutku
medlo zasijalo sonce
ali vsaj spustilo nekaj svojih žarkov
skozi drobno nebesno lino
na jamo, na krsto in na zbrano občestvo.
Najbrž sem bil samo na pogrebih dobrih ljudi,
na katere je utegnil priti,
kljub večni zaposlenosti in pomanjkanju časa,
sam gospod Bog.

Marko Skok - Mezopotamsky