Kotički ust so povešeni,
oči so mreža ujetnika,
tako tiho,
zastirajo zastore
in veke opeke
na veke bledijo …

Črna noč je in plodovi črvivi.
Za nohti ostanki dneva
in ostružki tistega,
obritega starega vejevja.

Ko tipljem za svojo roko
otipam tumor in nemir.
Ko grizem za svojo dušo
požrem popopran prezir.

Silva Langenfus