Včasih ne bi rad bil
Včasih bi rad prežvečil tiste krhke
rastline,
ki še vedno dišijo v mojem barbarskem spominu.
Včasih bi rad svojo leno muzo izmučil do te mere,
da bi med mojimi slokimi bedri vreščala od naslade.
Včasih si želim, da bi se brezobzirno dotaknil neba
in s svojimi mastnimi sajami oskrunil slutnje oblakov.
Včasih sovražim asimetrijo tistih pojočih besed,
s katerimi okorno vreščim v mrzli izbi nesmrtnih.
Včasih kot blazen konj prehitevam urine kazalce
in s svojo penasto krvjo odpiram nove razsežnosti.
Včasih napišem manifest iz strupenega cvetja,
da z njim natrem otrple ude svojih sodobnikov.
Včasih bivam kot endorfin v lastnih izprijenih sanjah:
sprehajalec s koščenim žezlom in s polstenim klobukom.
Jaz, zaslepljena žival iz nedoločene pradavnine,
kot mehur, ki se bo nekoč razpočil sam od sebe.
Včasih se prelevim v nemirno kačo klopotačo
in z obročkastim repom ropotam skozi bivanje.
Spet drugič pa se ujamem v črnem telesu krta,
ko globoko pod zemljo prižigam oljnate luči.
Včasih bi rad bil golob, ponosen na oljčno vejico,
a mi nekakšna prirojena spodobnost ne dopušča,
da bi s poneumljajočo, gostobesedno žlindro
ubijal mračne ambicije svojih slabokrvnih otrok.
Včasih ne bi rad vedel, kje se končujejo odisejade,
in za katerimi od tisočerih vrat je skrita ljubezen,
zavoljo katere že stoletja bos stopam po živem steklu.
Včasih ne bi rad bil.
ki še vedno dišijo v mojem barbarskem spominu.
Včasih bi rad svojo leno muzo izmučil do te mere,
da bi med mojimi slokimi bedri vreščala od naslade.
Včasih si želim, da bi se brezobzirno dotaknil neba
in s svojimi mastnimi sajami oskrunil slutnje oblakov.
Včasih sovražim asimetrijo tistih pojočih besed,
s katerimi okorno vreščim v mrzli izbi nesmrtnih.
Včasih kot blazen konj prehitevam urine kazalce
in s svojo penasto krvjo odpiram nove razsežnosti.
Včasih napišem manifest iz strupenega cvetja,
da z njim natrem otrple ude svojih sodobnikov.
Včasih bivam kot endorfin v lastnih izprijenih sanjah:
sprehajalec s koščenim žezlom in s polstenim klobukom.
Jaz, zaslepljena žival iz nedoločene pradavnine,
kot mehur, ki se bo nekoč razpočil sam od sebe.
Včasih se prelevim v nemirno kačo klopotačo
in z obročkastim repom ropotam skozi bivanje.
Spet drugič pa se ujamem v črnem telesu krta,
ko globoko pod zemljo prižigam oljnate luči.
Včasih bi rad bil golob, ponosen na oljčno vejico,
a mi nekakšna prirojena spodobnost ne dopušča,
da bi s poneumljajočo, gostobesedno žlindro
ubijal mračne ambicije svojih slabokrvnih otrok.
Včasih ne bi rad vedel, kje se končujejo odisejade,
in za katerimi od tisočerih vrat je skrita ljubezen,
zavoljo katere že stoletja bos stopam po živem steklu.
Včasih ne bi rad bil.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 30. 10. 2010 ob 09:19
- Prebrano 1143 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 569
