Pogreznjen v turobno bolečino duše
sem zaprl vsa križišča, pristanišča in letališča,
da ne bi nihče zmotil moje samotne nesreče.
Odslovil sem sonce in luno in zvezde,
da me ne bi slepili zaman s pretkanim nasmehom.
In Boga sem poslal na drug konec sveta,
naj tam trati svoj neskončni čas.

Izgubljen v votlem miru nisem našel odrešitve
in kesajoč se preklical čisto vse,
kar sem v obupu nemoči napak storil.
Kajti moja vest je togotno kričala
in nekdo jo je moral pomiriti.

Marko Skok - Mezopotamsky