In bova ležala …
Med nama bo skala
in dolbla jo bova
znova in znova.

Jaz bom vanjo vtiskala rime,
špranjila verze in notne tkanine,
praskala z grlom in lupila s kožo,
poparila z žajbljem in tavžentrožo,
rázila z vročo konico peresa,
petkala z aksli ledenega plesa.

Ti boš pljunil, zaklel in udaril,
jeklo boš brusil in žveplo boš varil.
Za vsak tvoj udar, vdih, izdih in postanek
na moji bo strani izniknil izdanek.
Za vsak tvoj odlom in za vsako razpoko
še bolj se ulegla bo skala globoko.

Če zdajle upogneva vsak svojo rôko
in prek nje iztegneva prste visoko,
na točki, kjer skoraj bi se dotaknila,
kjer teče skoz kamen modrikasta žila,
začútila bova toploto dotika,
začútila bova, kako se izmika.

In bova ležala …
Med nama bo skala
in dolbla jo bova
znova in znova.

Aleksandra Kocmut - Kerstin