Kako škoda je angelov,
ko plešejo po žgočih trnih
utelešenja.
Kako škoda je modrih oči,
v njih se utapljajo beli labodi
prostranosti.
Kako škoda je tvoje dlani,
ki kričeče išče tople sledi,
izparevanja.
Kako škoda je tebe in mene,
ko se prepletava v navidezni sen
praznih noči.
Kako škoda je strnjene krvi,
ujete v globoke čaše
neskončnosti.

Silva Langenfus