V mraku solne lučke
se nadme zgrinjajo gore neprebranih knjig.
Stiskajo me med platnice in izsiljujejo,
češ, mene prvo, mene daj na vrh,
na nočno omarico, ki se šibi od
književnih poslastic.
Ne utegnem, se branim,
vse boste prišle na vrsto,
prosim, oprostite,
ampak zmeraj bolj se mi dozdeva,
da vsak večer prebiram isto čtivo,
isto dolgo, neskončno knjigo
s še kako nesrečnim koncem,
ki se mi vsiljuje pod
talečo se solno lučjo.
Spustite me iz svojih grabečih platnic
in mi privoščite odmor
od prigod, nezgod, preobratov,
samo da se zavem, kaj me čaka zunaj
črk, znakov, presledkov,
saj vendar vidite,
da sem zagrajena z vsebinami
in sploh ne vem,
kaj mi skuša povedati
resnična pesem
tam zunaj.

yoyoba