“Karto prosim” ; …
me nagovori zoprna oseba s torbo
na modernem avtobusu, kdo ve kje
in zakaj to hoče
če stojim pred njim nag do pasu
brez žepov, denarnice…
nemesto da bi odprl okna,
da bi si ob svežem zraku
napolnil celice in se morda spomnil,
kaj počnem tukaj sredi dneva,
z njim in ostalimi sopotniki, čudaki,
ki ne vidijo mojega golega srama,
ne čutijo moje duševne stiske,
oziroma jih sploh ne zanimam,
kot da jim ne pripadam …
Ne vztraja, nadaljuje za mano,
oziroma kar izgine …
Spustim roke iz stropa
in se primem za sedež
da mi srajca pokrije goličavost
četudi le tistih nekaj centimetrov.

Pomirjen, očitno neviden
se oziram po letečem okolju
od nekod poznane pokrajine;
jezerih krasnih rumenih žitnih polj.

Vse to vidim v temi
pri luči vagona prvega razreda
v katerem diši po pečenem odojku,
ki ga trga več rok drugega jezika,
ki mi z nasmehi basajočimi se s česnom
masnih rok ponujajo steklenico z Rakijo .

Tokrat sedim lepo urejen v hlačah
prijetnega počutja, sproščen prisluhnem
ritmu med znanimi glasovi; … “Tam-dram “ …
stare kadeče se lokomotive,
ki me popelje nazaj na po(steljo)stajo,
iz sanj …
v realnost vsakdana.

aco ferenc