Sive meglene ceste,
razpočena guma in ogenj in dim,
na grobu vdova,zakaj si me zapustil sin,
zidarska posla, velikanski peskovnik,
buldožer in traktor
-čez most v globino na površju reke
dva laboda narazen in skupaj
s kljuni rišeta belino srca.
Težko vleče kripa pesek,
rine in sopiha skoz meglice,
nad tisoč metrov sonce in modrina,
kar še malo prej je bila sivina,
zdaj le bela je sladkorna pena
na mehko v dolino položena.
In levo srna , desno zajec,
zelena je preproga
in zlato rjavo
v soncu se blešči podoba-
za hip morda in trenutek ta-
navkljub in navsezadnje
prav lep jesenski dan...