Dan za dnevom polaga stopinje
v neznani, a neizogibni naprej.
Na bosa stopala obeša se inje.
Nobena ni ista kot tista poprej.
Po liniji, ki ni ne pot ne brezpotje,
stopica utrujena, zdrapana bit.
Od čustev, ki niso ne kes ne ganotje,
je njen polobstoj optimalno razbit.
Različne stopinje, a vsaka enaka
in neuporabna kot star petrolej
usmerja oguljeno pesem koraka
v neznani, a neizogibni naprej.
Aleksandra Kocmut - Kerstin