Giselle se pogreza v vprašanja
in ne more razumeti, zakaj ostaja budna
neprestano odpira vrata kletke in jo krasi z jasminom
mimoidoči navdušeno pozdravljajo čudovito umetnino
in nerazložljivo je, kako ne čutijo preko
njihova kolena so izvotljena, da ne dovolijo koraka naprej, mogoče zato
nameni jim smehljaj
napis na obrazu prelije v naslednji reklamni napis
je res najvišja odlika otopelost
njenih občutkov nihče ne opazi
le gospod Eliot, ki nemo sedi na klopi pod vrbo
šele ko Giselle stre pest orehov in petje postaja glasnejše
se krašenje ustavi
večina jih odide
dva osebka ne vesta, kaj bi sama s seboj
a vseeno se obrneta stran
le eden ostane
napoči čas
čisto od blizu se ikona razpre
pokaže goloto
utrujenost v žilah
ni več rožnatih barv
v brazdah so igrice
monopoli
človek ne jezi se
dama
v slojih se lušči zlata barva
s strogostjo razvaja
in se na koncu izcedi v vse smeri
s kančkom volje si Giselle pogladi lase
pojé zajtrk
si natakne nove nogavičke
in reče gospodu Eliotu
tako prijetno je na ulici
ko se stene božje hiše dotika nasprotna podoba
in pod obokom spi berač
po katerega ne pošlje nihče

sheeba