Poplava oblakov se obeta.
Rjuli bodo skozi odnašanje.
Belo morje v notranjosti knjig
ne razkriva hipnosti,
samo miruje in čaka sever...

Molitev je zelo kratka:
pojavnost ptičjega žgolenja
potrjuje tebe –
z mrzlimi nogami te lepi
na predpražnike juter ...
Ponovno bi lahko našli
veselje do življenja,
a postaje so zapletene
v križiščih hotenj in usahlih pogledov ...

Krhki starci v okrajku te magije
so zarasli ograje:
opominjajo z imeni nase
in svetijo na prečudovite zgodbe v nama ...
Včasih je dovolj le malenkost,
da se nekaj prelomi brez razloga ...
Ob svetlobi sveč sva deklici zemlje,
naslonjeni na vso težo sveta:
z njim nihava v razpoki spokojnosti
neimenovane čarovnije ...
Na drugi strani so ljudje,
s kretnjami, ki se zdijo obredne:
negibni spev ustavljanja –
ribiške palice v prebivališčih barbarskih božanstev ...

Drobni lističi nihajo z mislimi,
zarisujejo v tla poti
in označujejo zabeleženost:
za nama je svet vzhajajočih sonc
in razbitih ogledal,
gmote zmaličenih pošasti
z dolgimi kremplji,
natančna vprašanja iglastih koncev,
zgrajena utrdba tisočerih skrivnosti ...

Norost polagava
v gugalnico nečimrtnosti,
da ji bo bolj udobno
in bo potlej milejša ...
Žvižg naznanja odmev ...

Mateja J.Hočevar