Čakaš me na parkirišču povsem druge stavbe
(kako si vedel, da bom tam? –
ni pomembno, vedno sva vedela)
in me oplaziš z roko, ko prihitim mimo,
torej si res ti, ni spet le bolesten privid,
utrnem se k tebi, padem vate, zaprtih oči
preidem skozte, tvoje roke okoli mojih
zbeganih plahutanj, niso hoteli, da bi prišel,
rečeš, me vzameš pod roko, zavijeva v bar,
kjer s skupino neznancev pojem House
of the rising sun, se pretvarjam, da imam
v nosnicah beli prah, v nosnicah imam tebe,
imam te povsod, pijaniš me, zleknem se ti
na ramo, in potem sva pri meni, napol gola
mežikava proti kavču, vprašam te po otrocih,
niso hoteli, da pridem, rečeš
(ne govoriš o otrocih, ti so še premajhni za
takšne besede, za takšne namige),
nihče ni hotel, vsi so mi branili, vse je tako,
kot je bilo v nekem vzporednem svetu,
v katerem sem imela prekratek rok trajanja,
leževa skupaj, tesno, zaljubljeno-resno,
zakaj si vseeno prišel, vprašam, zdaj ne moreš
uteči, ne moreš izreči še ene rožnate laži,
stiskaš me in moja dlan občepi na tvojem licu
(nikoli prej si ni drznila niti do tam),
mehko je in vroče in diši po otroškem milu,
zakaj si prišel, želim slišati enkrat za vselej,
za nikoli več, celo zdaj to vem, odpreš usta,
zajokaš, siliš proč, zvenim v prazno,
nezgrešljivi zvok zadrge, v temo pod plastičnim
nebom odprem oči, hči si slači spalno vrečo,
da bo šla na stranišče, lase ima zlepljene od potu
in na moji roki je moker odtis, tam, kjer je
držala glavo, tam, kjer sem ležala s tabo.

Aleksandra Kocmut - Kerstin