Ko danes sem zopet, navzven čisto cela,
odtrgano rimo po kotih iskala,
kar z liki, ki sem jih iz žepov pobrala,
pokrpala dan sem, kaj sem pa hotela.

Gorele so neke prečudne podobe,
a zdelo se je, da so čisto nestvarne;
kot da bi gorele brežine polarne,
ki rastle pokončne so sredi tesnobe.

Je ogenj bil bel kakor puh jerebice,
ki zima jo v ledni je kip spremenila.
A pesem ni zrastla še do polovice,

zato sem jo v kotu desetem pustila -
naj kar tam stopijo se njene ostrice!
Jaz grem pa naprej, sem jo že pozabila.

Lidija Brezavšček - kočijaž