Mimo bežijo
črni nestanovitni vlaki,
mi pa v polsnu sedimo
in opazujemo.
Po gladkih tirnicah
odtekajo povoščene
slike popolnih
scenarijev naših imen,
ujetih med razbitine
srednješolskih prekrškov.
Mi pa tu sedimo
in sežigamo ta papir.
Sedimo in se smejimo
absurdnosti usode,
zapisane črno na belem
in beremo grafite
zarjavelih vagonov in
čakamo,
da nam šentviška ciganka
iz kavne usedline pove,
da ne sedimo tu zaman.

Gasperrr