Obsedel sem sam v svoji sobi z mislijo nate. Noč se je lesketala v hladni črnini. Zvezde so brnele v počasnem vrvežu časa in minevajočih kozmičnih dogodkov. Vesolje je bila le pika v mojem svetu. Tako majhno in nepomembno.

Nekoč sem imel zlomljeno srce. Pristavil si še svojega, ga razbil in pomešal z mojim. Nato si sedel zraven mene, skupaj sva opazovala odboj lune v njunih polomljenih koščkih. Tako sva sedela ure in ure in narekovala tok časa. Svet je v napeti tišini čakal na najin gib. Zazrl si se v dvoje osamljenih oči in uzrl komaj slišno prošnjo. Konice tvojih prstov so se narahlo dotaknile mojih. Pljuča so napolnili neukrotljivi plameni, dihati je postalo skoraj nemogoče. Tvoje ustnice so v strmem padcu proti neskončnem breznu v varen objem ujele moje. Napolnil si me z brezmejno željo te stisniti čim bližje praznini, kjer je bila nekoč ljubezen.

Srca nama je uspelo ponovno zlepiti skupaj. Nekateri delci so se pomešali, zato sedaj sem s seboj nosil del tebe. Tudi v tebi je del mene. Morda si kilometre stran, vendar še zmeraj čutim tvoj utrip tako kot takrat, ko si sedel ob meni. Z blazinicami prstov se včasih nežno sprehodim čez prsi, upajoč, da nekje daleč stran čutiš moj dotik. Obsedel sem v svoji sobi, vendar nisem bil sam.

Žan Plevnik