V spominu je ostala usedlina,
ljubezni davne, zdavnaj že minule,
čeprav sem skušal zbrisat jo do nule,
ne odstrani več vsa sila je spomina.

Nje vedno znova slika me preganja.
Že malo motna, rahlo obledela,
se vedno znova pred očmi mi dela
in vedno znova v glavi mi pozvanja.

Kljubuje tiho, tebe me spominja,
kako mežikaš mi in me motriš,
kako me vabiš in si me želiš,
da ves obraz se mi v nasmeh spreminja.

Ko premišljujem, kaj prišlo je vmes,
da si me na hitro zapustila,
da name si v celoti pozabila,
do neba zavpijem: Ne ni res!

milkivoj