Daj mi košček sladkorja,
da grenki okusi prečutih noči,
ne bodo zaznamovali svežih juter.
V sencah utrujenih oči,
boš mogoče našla odsev sebe,
tatvine neprespanih sanj.
In v mreži načrtov speče prihodnosti,
zlate kotičke najine idile.
Globine oči se izgubljajo v prostranosti mest.
In melanholija se pari z grškim melosom,
ki ga boš prinesla na piknik v košari.
V tvojih kodrih bom iskal koščke ujetega vetra,
šepeta osamljenih množic,
bom poljubil razpokana usta najinih ruševin.
In spet obležal.
Položi mi košček sladkorja na usta.
Ukradi mi dih in tisoč besed,
bližino nasmeha
in bel naslanjač.
Mikrofon.
Me s svojih ljubljenim glasom vprašaš:
»Zašto su ti oči umorne i tužne?«

Gasperrr