V zapuščenem,
starem mlinu
zlohotno molči kolesje.
Ne ve se,
kdaj so od utrujenosti
popokale osi
in kdaj so zažrte sledi
najedli črvi.
Ne ve se,
kdaj je voda
škripaje izlila
svojo pesem v slovo.
V neskončnem vrtenju
dni in noči
odtekla so leta
strasti in zablod.
Še reka molči...
Le zgodba
o zapuščenem, starem mlinu
pritajeno žubori
v valujoči tišini.