[size=8][/size]

Odkar sem sama,

je moj dom

kot zlat,

pozabljen,

neskončno

velik zvon...

Nikogar ni,

ki nanj bi potrkaval,

nikogar ni,

ki v ritmu pesmi

tu,

z menoj

bi se zabaval...

Nikogar ni,

ki tu,

v temi,

ujet,

brez sonca,

brez laži,

hotel bi ostati,

na veke vekov,

brez milosti

preklet.

In vendar,

ta tišina blagodejna

premami sonce iz globin,

zveni neskončno milo...

Polna hrepenenja,

v odrešenju

odpuščanja,

večno

naj

zveni!

Ignis