V času,
ko sem se dokončno razlezla
po skrivnih medmetaforičnih
podstrešnih sobah in podstopničnih shrambah,
kjer sem lahko vzneseno recitirala
najino zgodbo na še in še načinov,
ne da bi tvegala nenačrtovano, nerodno,
osramočeno Razkritje,

so postale moderne
zgodbice.

Zgodbice, ki jih bolj ali manj lično
zapakiraš v bolj ali manj verzaste
pesmi z bolj ali manj skromnim odmerkom
poetične limfe.

Zdaj moram –
kajti pisati moram, oprosti,
prenehati ne znam in ne smem,
to je vzporedni tir, brez katerega bi odmrla –
zdaj moram torej napisati
najino zgodbico.
Ker je to predvsem zgodbica o stvareh,
ki se niso zgodile,
nima kaj prida tkiva. In ker ne smem
vseh tistih reči, ki si jih nisva nikoli
izrekli, zaviti v mnogopomenske,
večplastne, multiinterpretativne prispodobe,
v katerih bi se smel najti Bralec,
je to verjetno tudi dokaj ozka zgodba.
Pa še klišejska za povrh – ne, nič udarnega,
svežega in originalnega ni v tem,
da sem ljubila žensko. Ženska žensko,
moški moškega – pa kaj! Baš prosta stvar,
kot pravi Bjelo dugme. To sicer ni bila spolna ljubezen,
ampak spet – pa kaj! Platonične ljubezni
so protagonistke tisočih literarnih umetnin.
Prav tako to ni bila skrivna, (ne)izpovedana,
preganjana ali nesrečna ljubezen. Ah, ne,
saj sem ti pritisnila toliko poljubov,
ti izpovedala toliko sebe,
bila ob tebi tako zelo srečna –
in nihče naju ni nikoli preganjal –
tako zelo si bila moja,
da vem, da mi te nikoli ne bo mogel
nihče odvzeti.

In to ni ravno material za zgodbo.
Premore sicer nauk, a še ta ni nov.
Ljubezen ima toliko obrazov,
da se z lahkoto razmavčim še po enem,
pa čeprav ti je morda ob tem nerodno,
zardevaš in misliš – na baš proste stvari,
ker ti jih je svet vsilil kakor kulise,
ki zamračijo še tako svetel prizor.
Mogoče pa ne, mogoče si to prerasla.

In mogoče tale zgodbica le ni povsem votla
in ne povsem razkrita
in ne povsem
zgodbasta.

Aleksandra Kocmut - Kerstin