Edina sva,
ki skupaj
pleševa čez trnjev grad.
Misliva počasi, brez odmevov,
kot da ne bi imela srca.
Govoriva kot mlin,
ki se počasi ustavlja
v dihu težke reke.
Odstrti so predori
od živega k neživemu.
Kakšne oči ima tujec,
ko se spogleda z prazno luno?