Kostolom
na vzhodnih pobočjih
drsiva drug po drugem
ti bela neizprosna skala
jaz poapneli stari stvor
pod nazobčanimi robovi sonca
se kruši razbeljeni kamen
bled kot kreda klešem stihe vanj
grizem v žgoče apno besede
kot reka polzim po dolini
zažiram se v bregove
zemlja ječi
pod nazobčanimi robovi sonca
se kruši razbeljeni kamen
spočel sem plaz
ki me nemočnega nosi s sabo
utrujeno oranžno sonce se
skriva za vrhovi kostoloma
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
- 10. 10. 2010 ob 12:00
- Prebrano 719 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 435
- Število ocen: 11
